Sobivamo z drugimi

Avtor: Tina Žvab | Jun 8, 2017 | Levčki, Oddelki

Dve kozici

Majska basen nam je na obisk pripeljala Dve kozici.
Prva, bela in trmoglava, kozica se je nekega dne odpravljala domov. Nenadoma se je znašla na ozkem mostu, ki je vodil preko globoke grape na drugo stran hriba. Z druge strani mostu je v tistem trenutku že stopicljala črna, prav tako zelo trmoglava, kozica. Hiteli sta druga proti drugi; prav dobro sta se videli, a nobena ni bila pripravljena počakati in se umakniti s poti.
Tako sta se srečali sredi mostu. Z rožički sta začeli drezati druga proti drugi, se prepirati in na ves glas meketati. Umaknila se ni nobena. Ob prerivanju sta nenadoma izgubili ravnotežje in cepnili z mostu na dno globoke grape.
Ranjeni in potolčeni sta se odpravili vsaka proti svojemu domu. Tokrat ju je seveda čakala daljša pot.
Pozno zvečer sta mami kozi svojima kozicama čistili rane in ju tolažili. Obe sta si bili podobnega mnenja: s trmo se ne preide daleč.

Basen nas je naučila, da:
– ne smemo vedno vztrajati in brezglavo uveljavljati svoje volje,
– moramo razmisliti, se pogovoriti, nato pa poiskati rešitev.

V naši domišljiji tudi koze lahko spremenijo barve.

Nežka Dakskobler Markoč
maj 2017

Starejši šolarji so se v mesecu maju pogovarjali o nauku »Kar boste delili, to boste dobili ali Dobro se z dobrim vrača.« Šolarji so bili kritični, saj so menili, da ni vedno tako. Kljub temu so se strinjali, da z dobrimi deli in dejanji (pomoč, spoštovanje) lahko pozitivno vplivamo na medsebojne odnose in sobivanje z drugimi. Ugotavljali so, da je to v današnjih medsebojnih odnosih težko, vendar so se strinjali, da še vedno dobro zmaga. Pomembno je, da smo iskreni in ne pričakujemo, da nam bo nekdo uslugo ali pomoč vrnil z materialnimi dobrinami, temveč morda v prihodnosti s pozivno besedo ali dejanjem.
Ob razmišljanju sta nastali basni, ki so ju učenci tudi ilustrirali.

Rakun Bandi in podlasica Nesa

Nekega mrzlega jesenskega dne je obupani rakun Bandi hodil po mestnih ulicah in iskal zatočišče, kjer bi lahko ostal čez noč. Po urah iskanja je obupal in legel pod bližnje drevo v mestnem parku. Tam je že skoraj zaspal, ko se mu je približala visoka postava in ga ogovorila. »Kdo si ti in zakaj si zunaj ob tej uri?« ga je vprašala, on pa je povedal: »Sem rakun Bandi in zunaj sem, ker nimam kje spati, saj so me napodili od doma. »Kdo pa ste vi?« Povedala mu je, da ji je ime podlasica Nesa in da se ravno odpravlja iz službe. Rakun Bandi se ji je zasmilil in povabila ga je, naj to noč prespi pri njej. Bandi je povabilo z velikim veseljem sprejel. Odšla sta do podlasičine hiše in tam zaspala. Naslednje jutro se je rakun Bandi odpravil naprej na svojo pot. Minevala so leta in podlasica je hudo zbolela. Odšla je do zdravnika. Tam so jo pregledali in ugotovili, da je nujno potrebna operacija. Toda operacija je bila za podlasico Neso predraga. Ni imela dovolj denarja. Začela je jokati in takrat je do nje prišel doktor. Povedal ji je, da je njena operacija že plačana. Podlasica se je začudila in vprašala, kako je to mogoče. Doktor se ji je predstavil in ji povedal, da je on tisti rakun Bandi, ki mu je pred leti zagotovila prenočišče. »To je zame dovolj dobro plačilo,« je rekel.
Podlasica ga je objela in se mu lepo zahvalila. Tako je podlasica dobila operacijo in vsi so bili srečni do konca svojih dni.
»Kar boste delili, to boste dobili.«

Učenka, 7. razred

Učenec, 8. razred

Učenka, 8. razred

Nenavadno prijateljstvo

Srna je veselo skakljala po gozdu, ko je nenadoma zagledala krvoločnega volka. Oči so se mu svetile kot luna na nočnem nebu. Srna se je ustrašila in začela bežati, volk pa se je hitro pognal za njo. Bežala je in bežala, vendar je bil volk tik za njo. Na gozdni poti, po kateri je tekla srna, je bila nastavljena past. Ker ni gledala, kod teče, se je zataknila. Začela je jokati in stokati. Mislila je, da je z njo že konec, ko je videla, da se volk počasi približuje. Ustavil se je. Srna je zamižala in kar naenkrat ni več čutila pasti na svoji nogi. Ko je odprla oči, je videla, da ji je volk pomagal. Bila je začudena, hkrati pa hvaležna. Začudeno je vprašala volka, zakaj jo je začel loviti in zakaj ji je pomagal. Volk ji je nato povedal, da je samo iskal prijatelja, ker se je počutil osamljenega. Nikoli ni imel namena, da bi jo prestrašil. Zahvalila se je volku in odskakljala nazaj.
Postala sta prijatelja in sta si pomagala ter si stala ob strani v vsaki situaciji, ki jima je prišla naproti.
»Dobro se z dobrim vrača.«

Učenka, 8. razred

Učenka, 7. razred

Tjaša Zver in Branka Žnidaršič
maj 2017