Sonce in veter sta se nekoč prerekala, kdo je močnejši. Slednjič sta se sporazumela, da je močnejši tisti, ki bo prisilil popotnika, da bo slekel svoj plašč.
Veter je takoj pričel pihati z vso silo, toda popotnik se je z obema rokama krčevito zavijal v plašč, da mu ga ne bi iztrgal. Nato je veter še silneje potegnil in popotnika je še bolj zazeblo, pa je še tesneje ovil plašč okoli ramen.
Zdaj je veter zapihal s tako silo, da so se lomile veje in se upogibala drevesa. Popotnik si je zapel plašč od vrha do tal in tako zategnil pas, da veter ni mogel nič več opraviti. Potem se je veter pomiril in rekel soncu:
»No, zdaj mu pa ti poskusi sneti plašč!«
Sonce je posijalo, ogrelo zrak in popotnik si je odvezal pas ter odpel vse gumbe na plašču. Kmalu je sonce tako toplo grelo, da je popotniku v plašču postalo prevroče. Slekel ga je in si ga vrgel čez ramo.
Tako je sonce dobilo stavo.
Kašubska pravljica
Ob prebrani pravljici smo ugotavljali, da lahko marsikaj dosežemo na premišljen način in ne s silo. Slikali smo toplo sonce, ki greje našo kožo, in ga prikazali z zaporedjem toplih barv.
 |
 |
||
 |
 |
Metoda Leban Dervišević
