Služba za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo
Otroci in mladostniki, ki se zdravijo na Službi za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo so čebele, ose, čmrlji, pa tudi sršeni. Zakaj? Nekateri otroci imajo ob piku žuželke hudo alergijsko reakcijo, zato potrebujejo imunoterapijo, ki se na našem oddelku izvaja teden dni.
Krajši čas so pri nas otroci in mladostniki, ki imajo alergije na hrano, zdravila ipd… Čebelice in čebelčki z revmatskimi obolenji in imunskimi pomanjkljivostmi pa potrebujejo dolgotrajnejše zdravljenje. Nekateri se zdravijo tudi več let, zato smo že stari znanci. Vsi pa smo marljivi in delavni kot čebele, poglejte!
Klinični oddelek za nefrologijo
Hobotnice smo otroci in mladostniki, učitelji ter zdravstveno osebje Kliničnega oddelka za nefrologijo in Centra za otroško dializo in transplantacijo.
Počnemo marsikaj zanimivega. Pokukajte na naše strani.
Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove in Služba za pljučne bolezni
V novi Pediatrični kliniki so se pikapolonice prelevile v slončke. Sloni so živali z zelo izraženim socialnim čutom ter močnimi družinskimi vezmi. Imajo milo srce in so zelo rahločutni. So plemenite živali in imajo veliko srce. Poznamo pa afriškega gozdnega slona, afriškega savanskega slona in azijskega slona (znan tudi kot indijski). Sloni zapišemo enako kot sloni. Celo naše telo sloni na srcu. In najbrž je ravno zato simbol kardio oddelka slon.
Ježek teka, teka in se kotali, a včasih ves prestrašen na ODDELEK ENDOKRINOLOGIJE prihiti. Treba kri je vzeti, le kdo pomagal bo, ježek prav previdno bo storil to lepo. Kmalu vse je jasno, zakaj težave so, nekaj v tebi manjka, zato ti je hudo. A brez skrbi prijatelj, kar manjka ti dobiš, najhuje je za tabo, lahko se nasmejiš.
Služba za otroško psihiatrijo
Zdravo! Jaz sem levček posebne vrste. Včasih sem zelo razigran…, še preveč. Včasih sem tako potrt, da me vse boli in renčim… Sem že velik in hodim v šolo. Ampak … Šola je tako TEŽKA!!! Najraje rišem, pojem in se igram. Za mizo pa ne zdržim dolgo. Mučijo me pike, vejice in velike začetnice. Poštevanka mi ne gre najbolje v glavo. Rad bi imel dobre ocene, kot vsi ostali levčki, pa ne gre… Mamica je večkrat žalostna, oči me pa kar za grivo pocuka! Včasih je vse tako hudo, da ne gre več naprej… Zdaj sem v bolnišnici. Ne boste verjeli, ampak še tukaj imajo ŠOLO!!! Pravzaprav mi gre kar dobro. Učiteljica mi pomaga in me ne krega, če delam napake. Pravijo, da bom šel že kmalu nazaj k svojim sošolcem. Doma je bolje, ne prepiramo se več. Če si radoveden, kaj vse počnem v bolnišnični šoli, pa beri dalje!
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, otroški oddelek
Smo majhen del velikega Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije URI – Soča v Ljubljani.
Nekateri se tu srečujemo skoraj od svojega rojstva dalje, drugi so se nam v želji po čim boljšem okrevanju po različnih nezgodah in boleznih pridružili kasneje.
Med seboj smo si zelo različni, tako po starosti kot tudi glede na čas, ki ga prebijemo na otroškem oddelku URI – Soča . Nekateri pridejo sem samo enkrat, drugi se vračajo pogosto, celo večkrat na leto, več let. Le nekateri, ta veliki, ostanejo tukaj sami, druge spremljajo starši. Če v zgodnjih večernih urah pokukaš na oddelek se ti zlahka zazdi, da smo ena velika družina – mame in očetje se družijo ob klepetu, otroci se, ustvarjajo, ta veliki se učimo, “srfamo” po spletu, dojenčki jokajo, ….
Prav vse pa nas druži silna vnema s katero hitimo iz fizioterapije v delovno terapijo, pa k logopedu, psihologu, k specialni pedagoginji in nekateri v šolo.
Glede na našo delovno vnemo bi se mirno lahko imenovali tudi mravljice, pa se ne!
Bivamo in delamo v stavbi, katere zunanjost nas spomni na marjetico. Od tod naš simbol.
Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo
Nismo čisto pravi medvedki, čeprav lep del našega življenja teče v MEDVEDJI DEŽELI. Smo čisto običajni otroci in smo zelo pisana druščina, od dojenčkov do že čisto pravih, odraslih deklet in fantov. Tukaj smo se znašli ne po lastni volji in ne po lastni krivdi. Enostavno, čeprav to sploh ni enostavno, smo zboleli za težko boleznijo, ki se ji reče tudi rak. Zdravljenje je dolgo in zahtevno ter prinaša s seboj celo goro težav.
Da nam dnevi ne minevajo samo ob misli na bolezen in zahtevno zdravljenje, poskrbijo učitelji bolnišničnih šolskih oddelkov OŠ Ledina. Tako se nam dogaja tudi marsikaj lepega, zanimivega, veselega in celo smešnega.
Uradno se MEDVEDJA DEŽELA imenuje oddelek Službe za onkologijo in hematologijo, SPS Pediatrična klinika v Ljubljani.
Medvedek je naša maskota in nam pomaga skozi mnoge težavne in žalostne trenutke.
Klinični oddelek za otroško kirurgijo
Tigri smo hitri in živahni ter se včasih tudi poškodujemo. Zaskrbljeni starši nas pripeljejo na Klinični oddelek za otroško kirurgijo, kjer nas kirurgi pogosto operirajo.
Če nam “nagaja” srček, slepič, kila, ledvica ali mehur, nam prav tako pomagajo in kmalu spet pridno tekamo naokrog.
Zaradi vseh teh težav ostanemo na oddelku od 7 do 10 dni, včasih pa tudi več. V tem času nas obišče bolnišnična učiteljica in nam popestri dneve z zanimivimi dejavnostmi.
Dermatovenerološka klinika, otroški oddelek
Pozdravljeni v deželi PIKAPOLONIC Pozdravljeni v deželi PIKAPOLONIC!
Na otroškem oddelku Dermatovenerološke klinike se zdravijo otroci, ki imajo težave s kožo. Maskota oddelka je PIKAPOLONICA, saj otroci velikokrat dobijo različne pikice in so taki kot pikapolonice.
V Bolnišnični šoli v deželi pikapolonic se poleg učenja dogaja mnogo zanimivega. Poglejte si!
Ortopedska klinika, otroški oddelek
Komar je s polžem plesal, da ves se svet je stresal.
Se polž preveč je sklonil, zato si kolk je zlomil.
Zdravnik mu da opornico in pošlje ga na kliniko.
Na ortopedski polža zdravijo, mu kolke razgibavajo.
Da polž se vmes uči, učiteljica poskrbi.
Terapijo skoz je dal, zdaj zopet bo plesal.
Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo
ŽOGICE NOGICE skačemo po četrtem nadstropju Pediatrične klinike. Nekatere smo malce preveč živahne, drugim nagajajo mišice (te žogice sicer manj skačemo, zato pa bolj vrtimo jezičke), tretje imamo epileptične napade (v možgančkih nam včasih prehitro preskoči »elektrika«) in četrte iz tega ali onega razloga včasih boli glava…
NO, ZDAJ PA ZAGOTOVO RAZUMETE, ZAKAJ IMAMO TAKO IME!
Pa še to vam zaupamo: tako smo pogumne, da ne odpihnemo le zmaja, temveč tudi težave!
