Živim na vasi, zelo rada imam konje. Uživam, kadar lahko rišem. Včasih v gozdu vidim lisico, ki mi je zelo všeč, čeprav so mi povedali, da odnaša kokoši. Z učiteljico Ireno sva se pogovarjali o tem, kaj rada počnem. Ustvarila sem risbo.
V letošnjem šolskem letu bomo na oddelku prepoznavali različna čustva in njihov vpliv na naše življenje. Pozitivna in negativna čustva na nas zelo različno vplivajo, zato je pomembno, da se jih naučimo prepoznati, razumeti, izraziti in z njimi ustrezno ravnati.
Prvo čustvo, ki smo si ga izbrali septembra, je bilo veselje. Spomnilo nas je na druženje, prijatelje, družino in sošolce. V spomin smo priklicali vikende, praznike in rojstne dneve. Prav tako smo pomislili na radost, smeh, vriskanje in srečo. Na stvari, ki nas veselijo. Spomnili smo se glasbe, petja, plesa, športnih dejavnosti, prijetnih sprehodov in ljubkih živali, tudi konjev. Vsekakor pa nismo pozabili na zdravje in zabavo.
VESELJE
Jesenska radost,
je čas za mladost in norost.
Pričenja se šola,
da se ti zrola.
Zabava ta prava,
kot kokakola.
Življenje je veselje,
vriskanje in piskanje,
smejanje in krohotanje,
mladost in radost.
Listje obarvano,
kostanj diši,
gobe so zrasle,
dež že prši,
mi pa veseli smo vsi!
Sodelovali so: Aleksandra, 1. letnik, Tjaša, 9. razred, Katja, 8. razred, Leon, 8. razred, Eva Aja, 8. razred, Matic, 7. razred.
Jesensko veselje, Eva Aja, 8. razred
Veseli gozd, Anateja, 5. razred
Prijatelja, Domenik, 6. razred
Helikopter, Domen, 2. razred
Vas zanima, kako naredite takšne izdelke?
Najprej narišemo krivo črto s flomastrom, potem pa manjši polkrog, večji polkrog, pa še enega in še enega … poigravamo se s črtami in barvami.
Ob umirjanju, sproščanju ob glasbi in barvanju so šolarji na risbah prepoznavali raznovrstne reči. Seveda “rešitev” ni ena sama, domišljija nima meja …
Nekdo vidi usta, drugi hribe, lahko bi bili nohti, tobogan ali cev, mogoče odmev …
Če si lačen, vidiš čips ali pa palačinke, če je dež, deževnike, po dežju pa posije sonce in v sliki vidiš sončne žarke.
Kaj vidiš ti?
V tem mesecu smo izvedli naravoslovni dan z naslovom Turistični prospekt. Učenci so povedali, od kod prihajajo. Na medmrežju smo poiskali njihove domače kraje. Še posebej zanimivo je bilo to, da smo si na spletnem mestu Google (Zemlja) lahko ogledali tudi hiše, v katerih živijo. Ko pa smo odkrili njihove domove, smo se podali še na ogled okolice. Učenci so radi pripovedovali o zanimivostih svojega kraja in o tem, kaj jim je najbolj všeč. Na medmrežju smo poiskali še slike in podatke, s katerimi so učenci dopolnjevali svoje znanje.
Po končanem ogledovanju so nekateri šolarji naredili razglednico, na katero so narisali eno izmed značilnosti domačega kraja, drugi pa so oblikovali pravi turistični prospekt, ki je vseboval zemljevid in eno ali več slik, ki prikazujejo značilnosti njihovega kraja. Opremili smo ga tudi z besedilom. Ker si prav vsi šolarji želijo živeti v lepem in čistem okolju, smo razmišljali tudi o tem, kako spodbuditi ljudi k ekološkem ravnanju. Učenci so bili polni idej, kakšen znak bi v ljudeh prebudil ekološko zavest.
Ugotovili smo, da naši šolarji prihajajo iz različnih mest ali vasi, a je vsak kraj po svoje lep in zanimiv. Prav to lepoto so pokazali na razglednici in/ali prospektu.
Vid je svoje delo dopolnil še s ppt-predstavitvijo.
.mojaTabela td, .mojaTabela th {
border:1px solid black;
}
.mojaTabela th {
background-color:#F2F2F2;
color:#000 !important;
font-size:16px !important;
height:22px;
text-align:center;
}
IZBIRAJ. SPREMINJAJ. ZDRUŽUJ.
S skupino učencev in predšolskih otrok smo se pogovarjali o vseh možnostih prevoza. Skupaj smo razmišljali in iskali možnosti za spreminjanje naših potovalnih navad. Poudarili smo okoljevarstveno zavedanje ter vpliv gibanja v vsakdanjem življenju na naše zdravje in počutje.
 |
 |
Izjave otrok o vožnji z avtomobilom.
Ko pridem v bolnico, mora mama vedno daleč stran parkirati. Tam na parkirišču je vedno toliko avtov, da ni prostora za druge avtomobile. Ajda, 3 leta
Odkar sem zbolel, sem stalno na poti od doma do bolnišnice in nazaj. To me zelo utruja. Ne prenesem več vožnje. Trenutno se nikoli več ne želim voziti z avtom, še posebej ne z rešilcem. Alen, 12 let
Pot v bolnišnico je vedno dolga, zato se vozimo po mojih pravilih. Ati sedi spredaj in vozi, jaz sedim zadaj in na tablici igram igrice, mami pa sedi ob meni in mi dela družbo J. Aja, 6 let
Moj ati je najboljši voznik. Vedno pride pome v bolnico takoj, ko ga pokličem. Je bolj točen kot taksi. Nina, 8 let
 |
Osnovna šola Ledina
Bolnišnični šolski oddelki
Komenskega ulica 19
Ljubljana
Manja Žugman
vodja bolnišnične šole
030 386 050
01 522 93 03