Septembrski dnevi in dan slovenskega športa

September je prav poseben mesec, saj se poslovimo od igrivih počitniških dni in spet vstopimo v šolo.Tudi v šoli pa je lahko lepo in barvito, tako kot so barviti septembrski jesenski dnevi, in vsak dan se lahko naučimo veliko novega.

Z učenci razredne stopnje smo prebrali knjižici o prvem šolskem dnevu in se pogovarjali o nošenju mask in drugih zaščitnih ukrepih v šoli. Učenci so povedali, da so se pouka na daljavo hitro naveličali, saj jim veliko pomenita osebni stik z učitelji in družba sošolcev.

Naslovnici zanimivih knjižic, s katerima smo začeli novo šolsko leto.

 

Spominjali smo se tudi počitniških dogodkov in najlepših trenutkov, ki smo jih preživeli z našimi najbližjimi doma, na morju, v hribih, na kmetiji …

Lovro, 6. razred: Sončni zahod na morju.

 

Lovro, 6. razred: Moja morska obala.

 

Ves september pa smo veliko pozornosti namenili gibalnim dejavnostim in pogovoru o športu. Po sobah smo kegljali in metali na koš, včasih kar iz postelje ali pa v igralnici. Delali smo dihalne vaje in se sproščali ob prijetni glasbi. Učenci pa so redno spremljali tudi kolesarsko dirko po Franciji in navijali za naša favorita.

23. septembra namreč obeležujemo dan slovenskega športa.

Pobudo za slovenski dan športa je lani dal Olimpijski komite Slovenije, pobuda pa je, vse od prve predstavitve dalje, doživela pozitiven odziv različnih javnosti. Razglasitev dneva slovenskega športa kot novega državnega praznika je med drugim pozdravil tudi predsednik Borut Pahor, ki je lani priredil poseben sprejem ob predstavitvi pobude in jo podprl z besedami, ”da je šport, tako kot kultura, ena od stvari, ki nas povezujejo.”

Začetek organiziranega športa na slovenskem sega v leto 1863, ko je bilo 1. oktobra ustanovljeno prvo telovadno društvo Južni Sokol.

Prav zato bi po prvotnem predlogu dan slovenskega športa praznovali 1. oktobra, a je bil kasneje predlagan in sprejet 23. september, ko je Slovenija dobila prvo olimpijsko medaljo. Letos mineva okroglih 20 let od trenutka, ko je na olimpijskih igrah v Sydneyu prvič zaigrala slovenska himna v čast olimpijcem, veslačema Iztoku Čopu in Luki Špiku ter strelcu Rajmondu Debevcu.

https://www.szlj.si/2020/06/22/slovenija-je-dobila-nov-praznik-dan-slovenskega-sporta/

 

Meta Kerševan
september 2020

Umetnina meseca septembra 2020

V letošnjem šolskem letu bomo spoznavali slike z motivi cvetja. Izbor likovnih del je pisan in dišeč. Zagotovo bodo takšne tudi naše reprodukcije.

September smo začeli s sliko anemon; cvetlic, ki na prvi pogled spominjajo na mak. Gre za čudovite gomoljnice s cvetovi v živahnih odtenkih modre, rdeče, vijoličaste in bele barve. Nemški slikar Emil Nolde jih je naslikal v tehniki akvarela, umetnino pa preprosto poimenoval Rdeči in modri cvetovi.

 

Nolde je ustvarjal v slogu ekspresionizma, za katerega so značilni sijoče barve, ostri kontrasti in mistično vzdušje.

 

Pri svojem ustvarjanju je umetnik poglobljeno raziskoval barve. Pogosto je slikal tihožitja s cvetjem. Pri tihožitjih je iskal ravnotežje med nadzorovanimi potezami čopiča in prostim prelivanjem barve. Tudi naša reprodukcija je nastajala na podoben način. Četrtošolka Vesna in osmošolka Tjaša sta z barvnimi tuši pričarali polprosojne cvetove različnih barv. Najprej sta na list nanesli zgolj vodo, potem pa dodajali kapljice tuša. V enem dopoldnevu sta uspeli nanesti številne plasti vodenih barv, ki delujejo kot pravi cvetni listi. Skupaj sta ustvarili vseh šest cvetov. Na srečo sta bili učenki v isti bolniški sobi, tako da sta kljub trenutnim omejitvam lahko delali skupaj. Naslednji dan je osmošolka sama nežno obarvala ozadje in s kombinacijo akvarelnih barvic, vodenk in flomastrov dodala še stebla.

 

Mogočni cvetovi so nas navdihnili s toplino in z optimizmom.

 

Tako smo zakorakali v novo šolsko leto in dokazali, da je tudi v novi resničnosti mogoče ustvarjati skupaj. Zagotovo bo dekletoma bivanje v bolnišnici prav zaradi skupnega ustvarjanja ostalo v lepem spominu.

Mi pa si lahko le želimo, da bi tudi prihodnje umetnine uspele tako dobro, kot je uspela tokratna.

 

Tina Žvab
september 2020

Umetnina meseca junija

 

»Kar je narejeno z ljubeznijo, je dobro narejeno«, je nekoč izjavil eden najbolj znanih slikarjev Vincent van Gogh. Njegov veličasten sončni zahod je bil zagotovo naslikan z veliko mero ljubezni do ustvarjanja in pokrajine, ki jo prikazuje. Vincent van Gogh je bil slikar, ki ga njegov čas še ni razumel, danes pa velja za enega najbolj spoštovanih mojstrov v zgodovini likovne umetnosti. Slikal je le zadnjih deset let svojega življenja. Uporabljal je sveže, živahne barve ter močne in odločne poteze čopiča, nanesene brez oklevanja.

Na živahnem nebu se blešči rumeno sonce, pred njim pa se raztezajo poganjki na obrezanih vrbah.

Zaključno umetnino meseca tega šolskega leta sta ustvarili dve učenki. Odličen osnutek in skico kompozicije je zarisala komaj šestletna prvošolka. Odločno in brez oklevanja je umestila horizont, sonce in vrbe. Čopiče je nato pogumno in suvereno zavihtela šestošolka Eva, ki pogosto sodeluje pri naših umetninah in pri svojem delu vidno napreduje. Velikokrat si želi pri ustvarjanju uporabljati bleščice. Tudi tokrat jih je. Če boste sliko natančno opazovali, jih boste mogoče odkrili.

Žareča in bleščeča bi bila tudi brez bleščic. Le kaj bi rekel Vincent, če videl našo sliko?

Naša zadnja reprodukcija bo med poletnimi počitnicami krasila hodnik oddelka. Upamo, da bo prinesla tople sončne žarke tudi do tistih, ki bodo dneve morali preživeti v bolnišnici.

Naj nas poletje, ki je pred nami, napolni z energijo in prinese številna vesela doživetja. Na  snidenje spet septembra!

Tina Žvab
junij 2020

Umetnina meseca maja

Ko smo v mesecu marcu začeli spoznavati novo likovno delo, se nam je zdelo, da bomo še pred koncem meseca ponosno zrli v našo reprodukcijo. Razmere so nas pri delu žal prekinile, tako da smo marčevsko umetnino do konca spoznali in poustvarili v mesecu maju. Victor Vasarely je bil utemeljitelj umetniškega sloga op art, v katerega spada tudi tokratna umetnina. Razmišljal je takole: »Vsaka oblika je lahko osnova za barvo in vsaka barva je lahko lastnost neke oblike.«. Z op art označujemo smer likovne umetnosti, v kateri umetniki v nekakšno matematično zaporedje urejajo ponavljajoče se preproste oblike in barve. Tako ustvarjajo posebne vizualne učinke in vibracije, ki jih dosegajo tudi s pomočjo nejasne meje med ospredjem in ozadjem.

Prostor s kocko, dve kocki ali kocka z manjkajočim ogliščem. Vse troje lahko vidimo, če prilagodimo svojo perspektivo gledanja.

Optične iluzije so zelo zanimiv izziv za vsakega posameznika. Še večji izziv pa je optično iluzijo naslikati. Naša osnova je nastala že v mesecu marcu. Z matematično natančnostjo, štetjem in izračuni je dijakinja Iva na našo podlago prenesla in umestila vse kvadratne delčke te zahtevne kompozicije. Risba je nato samevala vse do sredine maja, ko smo se lahko tudi bolnišnični učitelji vrnili na oddelke. Med učenci žal ni bilo nikogar, ki bi zmogel dokončati našo sliko, zato se je barvanja lotila mamica predšolske deklice, ki si je tako skrajšala čas, ko je bila njena punčka na preiskavi. Z barvicami se je razmeroma dobro približala barvnim odtenkom originala. Tako je potrdila enega naših ciljev – medgeneracijsko sodelovanje pri ustvarjanju skupnega izdelka.

Nekoliko svetlejša, a zaradi izjemno natančne risarske osnove tudi prepričljiva, reprodukcija zahtevne optične iluzije.

Tudi na našem oddelku se počasi vse postavlja nazaj na svoje mesto. Upamo, da nam bo junij prinesel novo možnost, da sodelovalno ustvarimo še eno letošnjo umetniško stvaritev.

Tina Žvab
maj 2020

 

Umetnina meseca februarja

Februar je bil mesec zimskih počitnic, mesec pustnih vragolij in mesec ljubezni. Ameriški slikar Robert Indian je nekoč dejal: »Nekateri radi slikajo drevesa. Jaz rad slikam ljubezen. Zdi se mi bolj smiselna od dreves.« Tako smo se tudi mi preizkusili v njegovi vlogi in v slogu poparta poustvarili Indianovo znano umetniško delo z naslovom Love. Črke angleške besede za ljubezen – LOVE. Prvi dve stojita na zadnjih dveh, skupaj pa zapolnjujejo kvadrat. Črka O je videti, kot da je izgubila ravnotežje in se igrivo nagiba v desno. Črke so intenzivno rdeče barve, ozadje pa zeleno in modro. Te kontrastne barve delujejo prodorno, saj ena drugo krepijo.

Slika iz leta 1966, ki je postala ikona številnih mest, v katerih je Robert Indian postavil kipe te podobe.

Slikati računalniške črke, četudi precej velike, ni niti slučajno lahko. Dobro risarsko osnovo je postavila sedmošolka Maša. Sledilo je izjemno natančno barvanje, pri katerem sta se trudili prvošolka Sara in drugošolka Vita skupaj z mamico. Uporabljali smo akrilne barve, a nam je kljub zahtevnosti uspelo doseči enotno poslikane ploskve. Tudi prave odtenke barv ni bilo lahko namešati. Proti koncu meseca pa je tretješolec Maksimilijan ocenil, da bi lahko delo še nekoliko izboljšali in približali izvirniku, zato je nanesel dodaten nanos zelene in rdeče barve. Z velikim trudom je bila naslikana tudi naša različica ljubezni.

Če bi se znova odločali, bi verjetno razmišljali o uporabi tehnike kolaža. Ravne in ostre črte je s škarjami lažje doseči kot pa s čopičem in barvo.

Ob delu smo se naučili, kako velik mojster je bil Robert Indian. Spoznali smo, koliko truda je resnično potrebnega, da nastane nekaj na videz izjemno preprostega.

Pod mentorstvom učiteljice slovenščine Manje Žugman je v mesecu ljubezni nastala tudi čudovita pesem.

Ljubezen

Ljubezen je lahko lepa,
a včasih tudi slepa.
Ljubezen obarva rdeča,
ko si zaljubljen,
prevzame te sreča.
Ko tvoja simpatija gre mimo tebe,
naenkrat izgubiš samega sebe.
Srce bije ti močno,
»oh, kako te ljubim,«
povej mi na uho.

Lea, 8. razred

 

Ljubezen vsi radi (ob)čutimo, lahko jo tudi naslikamo, ne pozabimo pa, da nas čisto nič ne stane, če jo zavestno delimo, izkazujemo in izpovemo tistim, ki jih imamo radi. Februarja, marca, aprila in še naprej.

 

Tina Žvab
februar 2020