Avtor: Tina Žvab | Mar 6, 2019 | Oddelki, Žogice nogice
Vsi smo si močno želeli snega, a ga v nižinah nismo dočakali. Grelo nas je skoraj že čisto pomladno sonce in klicalo pričetek pomladi.
Umetnina meseca februarja z naslovom Snežene rože je tako predstavljala opomnik, da se še vedno nahajamo sredi zime. Umetnik Henri Matisse je svoje poenostavljene oblike rastlin poimenoval tako zaradi nežne bele barve. Čeprav se zdi, da so oblike rož popolnoma izmišljene in naključne, majhna rastlina, ki raste na spodnjem robu slike, spominja na rožo, ki spomladi prva pokuka iz snega. Jo najdeš? Zunaj so verjetno že pokukali, toda ne iz snega.
 Poenostavljene oblike rastlin in cvetov prekrivajo pisane barvne ploskve. |
Henri Matisse je znan predvsem po domiselni uporabi barv in izvirni tehniki. Na njegovih slikah sta ozadje in predmet enakovredna in noben motiv ne izstopa. Slikal je v umetniškem slogu fauvizem, s čistim in pogosto ploskovitim nanosom barv.
Slike z uporabo izrezovanja papirja, kakršna je tudi Snežene rože, je ustvarjal v poznih letih svojega življenja, ko zaradi zdravja ni več mogel slikati s čopičem, kot je to počel nekoč. Našo reprodukcijo je v celoti izdelala deklica Klara, ki pa zaradi zdravja ni smela iz bolniške sobe. Svojo oviro je izkoristila kot priložnost za ustvarjanje in uspelo ji je upodobiti čudovite Snežene rože.
 Reprodukcija je v celoti izdelana iz kolaž papirja s premišljeno postavljenimi barvnimi ploskvami in spretno izrezanimi oblikami. |
Naj vas in nas greje toplo sonce ne glede na dan, mesec ali letni čas. Snežene rože pa si lahko brez pomoči zime naslikamo tudi sami.
Tina Žvab
februar 2019
Avtor: Tina Žvab | Feb 10, 2019 | Oddelki, Žogice nogice
Novo leto, nov začetek in nova pot. Pot v ogledalo?
V mrzle dni januarja smo zakorakali ob spoznavanju mojstrovine Metke Krašovec. Njena dela so polna ugank in skrivnosti, hkrati pa izžarevajo čistost, milino in lepoto. Metka Krašovec je edinstvena umetnica, katere slike so hitro prepoznavne. Za svoja dela je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
 Deklica na čolnu se ozira nazaj v gledalca. Pluje po kristalno čisti vodi, ki kot ogledalo odseva nebo in oblake. |
Slika nas je popeljala v poseben skrivnosten občutek miru, pred nas pa postavila velik izziv pri upodobitvi reprodukcije. V modrino neba in ozadja je pogumno zagrizla dijakinja Neža. Ko je bilo ozadje pripravljeno, je sledilo še zahtevnejše delo; oblaki, drevesa in deklica v čolnu. Deklice v čolnu sta se lotili obe – Neža in njena mamica. Izdelka sta bila različno velika in vsak po svoje zanimiva. Odločitev o izboru, kateri bo krasil reprodukcijo, sem prepustila ustvarjalcem, ki so delo dokončali. Sedmošolec Matic, dijakinja Kaja in petošolka Laura so določili horizont in se trudili pri upodobitvi simetrije dreves in oblakov, ki odsevajo v vodi.
 Tudi naše dekletce se ozira nazaj v vse nas, gledalce, in pluje neznano kam. |
Četrtošolka Hana in šestošolec Jan sta se skušala vživeti v sliko na drugačen način. Predstavljala sta si pogovor z dekletom na sliki in svoje duhovito razmišljanje izrazila v verzih.
Navihana deklica
Kam pluješ, deklica majhna?
V gore, med drevesa in oblake?
Ne.
Grem na Bled, potem pa še na sladoled.
Hana 4.r., Žan 6.r.
Mmm, sladoled. Tudi pozimi si lahko privoščimo kakšnega. Jaz bom izbrala čokoladnega. Pa vi?
Tina Žvab
januar 2019
Avtor: Tina Žvab | Jan 4, 2019 | Oddelki, Žogice nogice
Lučke, bleščice in zvezdice na vsakem decembrskem koraku, kajne?
Tudi mi smo si ogledovali zvezdo, tokrat baletno, ki jo je naslikal francoski slikar Edgar Degas. Zaradi ljubezni do raziskovanja gibanja je pogosto slikal plesalce. V tehniki pastelov je izjemno prepričljivo upodabljal obleke plesalk in ustvarjal iluzije lahkotnega gibanja.
 Na sliki vidimo balerino, ki pleše v soju odrskih luči. Elegantno lovi ravnotežje na eni nogi in ohranja veličastno pozo. |
Upodobitve plesalke sta se najprej lotili srednješolki Viktorija in Lana. S spoznavanjem proporcev in proučevanjem risanja skrajšav sta se uspeli približati podobi, ki smo jo imeli za osnovo. Kar nekaj dni je risba samevala, dokler se nam ni na oddelku pridružila osmošolka Brina, ki je pogumno pograbila suhe pastelne krede in z močnimi ekspresivnimi gibi obarvala začetno risbo. Iz njenih intenzivnih zabrisanih potez, ki jih je razmazala kar s prsti in celimi dlanmi, je na sredini zasijala snežno bela plesalka. Mehkobo njene obleke je obdala še z dodano prosojno tkanino in naša reprodukcija je bila že skoraj končana.
Sliko je na koncu obogatila še petošolka Eva, ki je plesalki na obleko in v lase dodala nekaj pisanih cvetov iz filca.
 Tako kot Edgarjeva plesalka se tudi naša balerina, zadovoljna ob svojem dosežku, počuti kot zvezda. |
Komu pa dandanes lahko rečemo zvezda, se je v pesmi spraševal učenec Rok.
Zvezda
Kdo je zvezda?
Tista, ki pleše ali v filmu igra.
Kdo je zvezda?
Je tudi balerina na sliki,
ki pleše v soju odrskih luči
in na eni nogi ravnotežje lovi.
V beli obleki vsa veličastna se zdi,
saj zmagoslavno se drži.
Rok, 6. razred
Upamo, da vam in nam zvezde v letu 2019 prinesejo zdravja, topline in obilo doseženih ciljev. Za lažje načrtovanje slednjih vam podarjamo vpogled in možnost prenosa že tradicionalnega koledarja, ki ga krasijo naše lanskoletne umetnine meseca.
 Likovni izdelki (reprodukcije znanih umetniških del) so nastali v okviru ur likovne umetnosti Bolnišnične šole OŠ Ledina. |
Želimo Vam barvito in nepozabno leto 2019.
Tina Žvab
december 2018
Avtor: Tina Žvab | Dec 7, 2018 | Levčki, Oddelki
V novembru nas je Levček odpeljal na zahod Slovenije, kjer smo spoznali najlepšo slovensko reko, smaragdno Sočo.
Starejši učenci so spoznali ljudsko pripovedko Kako je nastal izvir Soče, ki pripoveduje o treh bogovih, ki so živeli v dolini Trente in velikanu Vodobruhcu, ki je nekega dne prišel v Trento. Vodobruhec se je imenoval zato, ker je iz njegovih ust bruhala voda. Bil je hudoben, odpiral je svoja usta in bruhal vodo po vaseh, da je bilo vse poplavljeno. Ljudje so se bogovom pritoževali. Le-ti so ga zaprli v votlino, ga zvezali in mu odprli usta, da je voda začela namakati dolino. Od tedaj tam izvira Soča.
Učenci so pripravili plakat, ki nas popelje ob reki Soči od izvira do izliva, skozi večja mesta, doline in grape, ki so ob reki. Predstavili so zgodovinske ter kulturne znamenitosti in veliko športnih prireditev, ki se jih lahko udeležimo ob reki Soči. Soča je zelo obiskana v poletnih mesecih, saj poleg svoje lepote nudi obiskovalcem tudi veliko športnih dejavnosti.
 Ob reki Soči |
Ko so si predstavljali šumenje in tek reke Soče, so ustvarjali in naslikali prave umetnine.
Mlajši učenci so spoznali drugo ljudsko pripovedko z naslovom Kako je Soča dobila svojo barvo. Pripovedka pripoveduje o treh sestrah, Dravi, Savi in Soči, ki so se vedno prepirale in med seboj tekmovale. Njihov oče, vladar neba in zemlje, se je nekega dne tako razjezil, da jih je poslal na različne konce Slovenije. Sestre so se še vedno prepirale, zato jih je oče spremenil v reke. Ker še vedno niso dale miru, jim je nekega dne ponudil izziv in obljubil nagrado. Sestre je ob jutranji zori poslal proti morju in prvi, ki pride do morja, obljubil najlepšo barvo na svetu. Sava in Drava se nista držali dogovora. Sava je proti morju krenila ponoči, Drava pred sončnim vzhodom, Soča pa se je zbudila, ko jo je sonce že pošteno grelo. Ob spoznanju, da sta jo sestri ogoljufali, se je razjezila in se podala na pot. Na poti je rušila vse pred sabo. Prišla je prva do morja, sestri pa šele tri dni za njo. Bili sta jezni in nevoščljivi. Še danes, če prisluhnemo šumenju rek, slišimo, kako med valovi govorita: »Soča, sram te bodi!«
Oče, vladar neba in zemlje, pa je držal obljubo in Soči podaril najlepšo barvo na svetu. Nekateri pravijo, da je zelena, drugi, da je modra ali turkizna, vsi pa se strinjamo, da je najlepša reka na svetu.
Učenci so pravljico pripovedovali in jo ilustrirali.
 Sestre Drava, Sava in Soča. |
 Oče, vladar neba in zemlje. |
 Tekmovanje sester. |
 Zmagovalka Soča. |
Pripravili so tudi kamišibaj predstavo. Prisluhnite pripovedki o reki Soči in njeni barvi. Pa povejte, če se strinjate z nami, da je najlepša.
Nežka Dakskobler Markoč
november 2018
Avtor: Tina Žvab | Dec 5, 2018 | Oddelki, Žogice nogice
Novembra smo – v pričakovanju prižiga prazničnih luči – sanjarili ob sliki, katere navdih so bile pariške ulične svetilke. Umetnino z naslovom Električne prizme je pred več kot sto leti naslikala umetnica Sonia Delaunay. Razgibana kompozicija barvnih lokov v mnogoterih odtenkih poplesuje po slikovni ploskvi.
 Sonia Delaunay je s svojim možem Robertom Delaunayjem ustanovila umetniško gibanje orfizem. Oba sta pri slikanju uporabljala intenzivne barve in geometrijske oblike. |
Slika je učencem predstavljala kar velik izziv. Reprodukcije so se nazadnje le pogumno lotili petošolka Lejla, sedmošolec Nej in dijakinja Monika, ki so z veliko doslednostjo, šestilom in ravnilom skicirali razporeditev barvnih ploskev. Skico sta nekaj dni kasneje z barvami oplemenitili dijakinja Brina in njena mamica. Ustvarili sta veličasten ples zelo podobnih barvnih odtenkov, kot jih srečamo na izvirniku.
 Oblike se prekrivajo in ob vsakem srečanju spremenijo barvo. Barve ena ob drugi še bolj zažarijo. Približek sliki Sonie Delaunay je izjemen. |
Pri urah slovenščine je ob sliki s pomočjo učiteljice Manje Žugman pesnil učenec Nej.
Ples barv
Modra barva se mi najlepša zdi,
saj po morju mi diši.
Na drugem mestu je barva rumena,
ki spominja me na sončne dni,
ko je prijetno in toplo,
hodim s kratkimi rokavi
in se sprehajam v naravi.
Moja tretja barva je zelena,
ker me spet spominja na naravo
in na vse, kar je zdravo.
Nej, 7. razred
Imate tudi vi najljubše barve kar tri?
Zunaj sedaj že žarijo praznične luči in napovedujejo čarobne decembrske dni.
Tina Žvab
november 2018
